Začetek poti, ki lahko spremeni usodo človeštva

Vrnitev astronavtov misije Artemis II je uspešen zaključek enega najpomembnejših korakov programa Artemis. Je dokaz, da je potovanje do Lune (ponovno) mogoče.

Program Artemis, načrt ameriške vesoljske agencije Nasa za vrnitev človeka na Luno, je zagotovo eden najambicioznejših in najpomembnejših projektov ne le v ameriški, pač pa tudi svetovni zgodovini in, če smo še malo bolj drzni, lahko predstavlja tudi nov korak v evoluciji življenja na Zemlji.

Prvič, odkar se je življenje pojavilo na “malem kamnitem planetu nekje v vesoljskem zaplotju”, se ena od njegovih oblik zavestno namerava odlepiti od svoje zibelke (matičnega planeta), se podati v najširši možni svet, vesolje in se tam tudi naseliti.

Življenju, kakršnega poznamo, je očitno inherentno, da je radovedno in da raziskuje svojo okolico, saj ga v to ne nazadnje sili že sama potreba, da iz nje pridobiva vire za svoj obstoj.

Človek je, za razliko od drugih vrst, to radovednost prignal do skrajnosti, saj je ne žene več zgolj iskanje virov za preživetje, pač pa tudi drugi vzgoni - od “plemenitih”, kot sta želja po spoznavanju in razumevanju stvari ali osmišljanju lastne eksistence, do “manj plemenitih”, kot sta na primer želja po prestižu in pohlep.

Prestiž - eno osnovnih gonil misije

Američani ne skrivajo, da je prestiž eno izmed glavnih gonil programa Artemis, saj o njem ne govorijo samo kot o vrnitvi človeka na Luno, pač pa (posebej vladajoča garnitura) pretežno kot o vrnitvi Američanov, kar je povsem v njenem stilu, katerega moto je “America first” (“Najprej Amerika”).

Prestiž je navsezadnje botroval že prvemu obisku človeka na Luni, saj je bil program Apollo eden od produktov hladnovojnega rivalstva med ZDA in Sovjetsko zvezo in ena glavnih valut za politični in tehnološki prestiž Zahoda nad Vzhodom oziroma kapitalizma nad tedaj rivalskim socializmom oziroma ZDA nad svetom.

Če smo malo cinični, je bil cilj preprost: priti prvi, postaviti zastavo in varno vrniti posadko, vmes pa nabrati še malo kamenja in prsti ter narediti nekaj poskusov, da bodo od tega nekaj imeli tudi znanstveniki (brez katerih misije sicer sploh ne bi mogli izvesti).

Če je bil Apollo šprint, je Artemis prvi korak maratona

Če je bil Apollo šprint na Luno in nazaj, je Artemis začetek maratona, ki ima več ciljev.

Prvi je trajna prisotnost človeka na Luni. Za razliko od šestih kratkih pristankov v preteklosti je del projekta Artemis tudi vzpostavitev trajno človeško prisotnost na Luni, kot širši del tega cilja pa izgradnja stalne baze na Luninem južnem polu. Ameriške, seveda, da ne bo pomote.

Drugi cilj je spremeniti Luno v nekakšno “bencinsko črpalko” za prihodnje polete v širše vesolje. Znanstveniki so namreč odkrili, da Lunini poli skrivajo vodni led. Ta je ključen, saj iz njega lahko pridobimo kisik za dihanje in vodik za raketno gorivo.

Še daljnosežnejši je namen naš naravni satelit uporabiti kot nekakšen poligon za preizkušanje tehnologij, ki jih bomo potrebovali za pot do rdečega planeta in bivanja na njem. Človek (beri: Amerika) se očitno ne namerava zaustaviti samo pri Luni, ampak hoče oditi še dlje.

Vesoljska tekma 2.0 – basen o zajcu in želvi?

Zdelo se je že, da so pristanki na Luni z zmagoslavjem Amerike nekako umirili tekmovalnega duha in da se je odkrivanje in "osvajanje" vesolja iz tekme spremenilo v nekakšno sodelovanje z občasnimi spektakularnimi dosežki, kot so vzpostavitev mednarodne vesoljske postaje ter robotske odprave na Mars in druga telesa v Osončju ter pošiljanje sond v globoko vesolje.

Vendar se tekma nikoli ni zares končala. Z vstopom novih držav (Kitajska, Indija, Izrael, Japonska) in zasebnih podjetij (SpaceX in Blue Origin) v dogajanje se je samo prestavila v višjo prestavo.

Kako se bo "vesoljska tekma 2.0" razpletla, pa je težko napovedati.

Trenutno kaže na zmagoslavje Amerike. Vendar Washingtonu tesno za vrat diha nov nasprotnik – Kitajska.

Ta se je potiho in bolj daleč od oči javnosti prelevila v novega "vesoljskega tigra".

Zato se nekako ne moremo izogniti občutku, da nova etapa vesoljske tekme nekako spominja na Ezopovo basen od želvi in zajcu.

Medtem ko je Washington z misijo Artemis in odkritim namenom osvajanja Marsa naredil nov spektakel in na vso moč hiti, da bi čim prej dosegel cilj, Peking tiho, a vztrajno dosega nove dosežke, ki so z ameriškimi vsaj primerljivi.

Zgradili so lastno vesoljsko postajo v orbiti. Prvi so pristali (sicer samo z robotsko sondo) na "temni strani Lune" in napovedali, da bodo do leta 2030 tam postavili bazo. Brez pompa, gorečih sloganov in velikih besed.

In obstaja velika verjetnost, da jim bo to tudi uspelo.

V tej luči lahko na misijo Artemis gledamo kot na "ognjemet" pred začetkom napornega vesoljskega maratona, za katerega še nihče ne ve, kako dolgo bo trajal in kako se bo končal.

Za konec še nekaj sanjarjenja

S programom Artemis Luna postaja osma celina Zemlje – kraj za znanost, industrijo in odskočna deska za človeštvo, da zares postane zares večplanetarna vrsta.

Kot smo omenili že prej, lahko na misijo Artemis gledamo tudi kot na začetek novega koraka v človekovi evoluciji – ne le družbeni, ampak tudi povsem biološki.

Če bo človeku resnično uspelo vzpostaviti oporišča ali celo naselbine najprej na Luni, potem pa še na Marsu, ali celo na drugih planetih v osončju, lahko v neki daljni prihodnosti pričakujemo, da bodo naši zanamci na teh nebesnih telesih celo resnično živeli.

Zaradi povsem drugačnih razmer, ki vladajo na teh telesih (gravitacija, sevanje, trajanje dneva ...), pa se skozi generacije iz teh kolonistov utegnejo razviti celo nove vrste človeka, recimo Homo lunensis (človek z Lune) in Homo martianus (marsovski človek).

In od tu naprej sanjarjenja lahko gredo v vsaj dve smeri – bodisi se spremenijo v romantične, prijetne sanje, kjer ljudje z vseh nebesnih teles sodelujejo med seboj, ali pa v nočno moro, v kateri se zapletejo v vojno.

Glede na zemeljske izkušnje, kateri scenarij se zdi bolj verjeten?